Spomin na stare čase, ko sem še brezskrbno potoval kar cele 4 mesece.
Pakistanska poroka skupaj s tekstom 😉
Veselo Branje
Na nevestine roke so vedno poslikane z kano in obtezene z zlatom
Moski cevlji so lahko tudi zanimivi in dober zgled zahodnjaskim oblikovalcem.
Kokos v ozadju je tokrat ostala ziva. Tudi ona pride na vrsto, si je mislil kuhar ob gori bedrc
V velikih loncih pripravljajo zanimive dobrote
Pakistanska poroka: Nevesta mora biti žalostna…
Ko je ob desetih zvečer na prizorišče poroke prihajala nevesta, sem takoj opazil njen kisel obraz. »Saj ne more biti res, da je nevesta tako potrta na svoji poroki«, prišepnem sosedu. Ta mi utegne odgovoriti le: »Nevesta mora biti na poroki žalostna, saj je to njen zadnji dan v prvotni družini …«
Mojstri popestritve neba
Z Almo sva nadaljevala najino potovanje po Svileni poti oziroma njenih delih in prišla v Pakistan. Verjetno je bolje da najino pot imenujem kar Čajna pot, saj na vsej poti od Slovenije do Indije imenujejo čaj preprosto čaj. Razlika je le v tem, da ga v Turčiji in Iranu pijejo brez mleka, ki sta v Indiji in Pakistanu vedno prisotna v čaju, povsod pa vanj dodajo velike količine sladkorja.
Na dan ko sva prispela, se je ravno končal Ramadan, mesec postenja in muslimani so praznovali Veliki Ed. Otroci so cel dan praznično oblečeni in če imajo srečo, jim straši namenijo nekaj denarja za ježo s kamelo. Med pohajkovanjem po mestu se na trenutke počutim kot največja filmska zvezda. Takoj ko spregovorim besedo ali dve s prijaznim domačinom, se pojavijo še trije in takoj za tem naju obsuje cela množica radovednežev. Kot da nikoli niso videli človeka svetlejše poti, kot so sami. Kljub temu da hočejo le spregovoriti besedo ali dve, se te mogoče dotakniti ali le nagledati, ker si drugačen od vseh njih, je občutek grozljiv. Hitro hodiva proti hotelu obdana z množico pred katero pravzaprav beživa. Verjetno bi bila zame najhujša mora, da bi bil res filmska zvezda in ne bi mogel normalno oditi na ulico.
Že čez dan sem opazil, da je v smogu, ki ga je po zraku nosil puščavski veter, veliko barvitih papirjev. »Nič čudnega«, si rečem, »ko pa smeti odmetavajo vsepovsod, da jih raznašajo živali ali veter. Ti ljudje res nimajo nobenega odnosa do narave«. Zvečer ugotovim, da sem nekoliko pretiraval. Res je, da za čistočo ne skrbijo tako kot mi, a papirji v zraku niso navadni papirji, temveč papirnati zmaji. Preprosti zmaji, ki jih otroci spuščajo v vetru na dolgih vrvicah in se z njimi igrajo ure in ure. Res so pravi mojstri popestritve neba. Nekateri uprizarjajo v zraku tudi boje z drugimi zmaji.
Ljubezen pride po poroki
Na vlaku, ki naju je naslednji dan peljal v Lahore, spoznava Rehana. Pilota helikopterja, s katerim se zapletem v zanimiv pogovor o družini, odnosih. Rehan pove, da je čas po ramadanu čas porok. »Ljudje se po mesecu posta množično poročajo. Predvsem iz praktičnih razlogov: poleti je zaradi vsakodnevnega monsunskega deževja poroka dosti težavna, jeseni, ko nastopi mesec ramadan, pa bi bilo slavje ob zapovedanem postenju kaj klavrno. Bodita pozorna na velike pisane šotore in gotovo bosta imela priložnost videti kakšno.«
Ker vem da je velik del porok organiziranih, ga vprašam, kako je bilo, ko se je sam poročil. »Med študijem v Londonu sem se zaljubil v rojakinjo, s katero se nisva mogla poročiti, saj sva bila že oba “oddana”. Vse je odvisno od staršev, njihovega statusa, premoženja in želje po širjenju vpliva. Nekateri svoje hčere ali sinove “oddajo”, ko so ti komaj rojeni, drugi so bolj previdni in primerne može, žene začnejo izbirati kasneje, saj nikoli ne veš kaj prinese čas.«
Takoj vskočim v besedo z novim vprašanjem: »Toda kje je tu prostor za ljubezen? Kakšno vrednost imata poroka in zakon, če si vanju vržen na silo?« Rehan mi zadržano pritrdi. »Res je, da se zdi takšna poroka nasilna in nepoštena do mladih ljudi. Običajno se pred poroko srečata le enkrat ali dvakrat v spremstvu staršev in se ljubezen težko kar naenkrat porodi z neznancem. Vendar v Pakistanu pravimo, da se pari zaljubljajo šele po poroki, ko se bolje spoznajo. Ljubezen je torej prisotna v zakonu, vendar se rodi šele iz odnosa, ki ga mladoporočenca ustvarita.«
Poroke kot v cirkusu
Takoj ob prihodu v Lahore in nastanitvi pri še enem Mohamedu opazim, da na sosednjem dvorišču postavljajo velik cirkuški šotor. »Kaj ima sosed cirkus?« se začudim. Mohamed se zasmeji in odvrne: »Ne, to je za poroko. Gotovo si slišal, da je sedaj čas porok. Naši sosedje dajejo v najem svoj vrt različnim poročnim agencijam, ki potem organizirajo celotno poroko; postavijo šotor, poskrbijo za hrano. Ker je porok le nekaj manj, kot je število poročnih agencij, je tudi pogostnost postavljanja in podiranja šotorov velika. Opazil boš, da je skoraj vsak dan podoben šotor, a druga barvna kombinacija«.
Že prvi večer je tako dovoz razsvetljen z obilico luči, pod katerimi se razvrstijo svatje in muzikantje, ki čakajo prihod ženina. Stvar opazujem iz dvorišča, ki si ga Mohamedovi starši delijo s sosedi, in svatje me hitro opazijo. Ker vidijo, da z velikim veseljem pritiskam na sprožilec, me povabijo za sabo v šotor in se dogovorijo s starši ženina, da lahko fotografiram.
V velikem šotoru je vse pripravljeno za slavje. Velike okrogle mize, privzdignjeni del za svate in debele preproge na tleh. Preseneti me, da je šotor pregrajen na dva dela. Ob pogledu na svate v prvem delu mi je hitro jasno, da je to pregrada med moškim in ženskim delom. Kot mi pozneje pove Mohamed, je tako običajno na bolj tradicionalnih, konzervativnejših porokah, na novejših pa se to opušča.
Koliko zlata je vredna nevesta?
Ko se večina gostov posede in sta ženin in njegova priča – fant, star mogoče deset let – na svojih mestih, se poroka lahko začne. Njen glavni del predstavlja pogajanje sorodnikov ženina in neveste o obveznostih ene in druge družine in o tem, kolikšna bo dota. Očeta in strici obeh družin se zberejo in sestavijo pogodbo. Zelo pomembno je tudi pogajanje za primer ločitve, ki je ne morejo tudi v tako tradicionalnih družbah izpustiti. Tu gre predvsem za vprašanje denarja oziroma zlata, ki ga bo moral ženi izplačati mož. Gre za nekakšno eksistencialno zavarovanje žene, ki običajno ni zaposlena, ampak skrbi za dom in družino.
Pogajanja se končajo s podpisom pogodbe obeh glavnih pogajalcev, to sta očeta mladoporočencev. Sedaj lahko nastopi imam, muslimanski duhovnik, ki vpraša ženina, ali se želi poročiti z nevesto. Ob ženinovem »da« se lahko začnejo člani obeh družin objemati. Z možitvijo hčere in sina so postali ena velika družina. Gostija s hrano in brezalkoholno pijačo se lahko začne. Tudi v Islamski republiki Pakistan je alkohol prepovedan. Prepoved je uzakonjena s strani države, je pa tudi verska in osebno zavezujoča za vsakega dobrega muslimana.
Poroka brez neveste
Verjetno se vsi sprašujete, kje je nevesta in kakšna je lahko poroka brez nje. Tudi jaz sem se čudil nad idejo, da na prizorišču ni neveste, zato sem vprašal svate, ali se je zgodila kakšna nesreča. V krohotu so mi odvrnili, da je tak običaj. Nevesta je kljub svoji dragoceni opravi večji del poroke nastanjena drugje, stran od šotora, v katerem se dogaja poroka in v katerem se bo njena poroka zgodila brez nje. Tam jo spremljajo njene družice, dostavijo ji hrano z zabave in še pred začetkom dogajanja v šotoru jo obišče imam. Tudi njo vpraša, ali se je brez zadržkov pripravljena poročiti z izbrancem njenih staršev, in odide opraviti svojo obveznost še na glavno prizorišče dogajanja.
Potem ko svatje pospravijo svoj obrok in nekateri že začnejo odhajati, se veselo pomenkovanje pretrga s prihodom neveste. V spremstvu svojih družic pride na prizorišče vsa potrta. Kljub slavnostni obleki, rokam okrašenim s kano in zlatom ter vsej slavnostni trenutka, daje videz, kot da je to njen najhujši dan. Kar stisne me pri srcu in ne morem si kaj, da ne vprašam najbližjega o tej tako očitni napaki veselega dogodka. »Nevesta mora biti na poroki žalostna, kajti poslavlja se od svoje družine in odhaja v novo družino. To bo oblikovala skupaj z možem, ki ga še ne pozna prav dobro. Odpravlja se v neznano, tega pa nas je vseh vedno strah«.
Nevesto odpeljejo v ženski del šotora, kamor prideta tudi mož in njegova priča. Skupaj jih postavijo na manjši oder, kjer so vidni kot kakšen razstavni eksponat v galeriji. Na oder stopijo tudi družice, ki odpirajo darila, jih pokažejo gostom in postavijo na tla pred mladoporočenca.
S tem se poroka konča.
Raznovrstnost hrane je pokazatelj bogastva
Naslednji dan se ob drugi poroki pomudim še v improvizirani kuhinji. Tu se pod vodstvom glavnega kuharja pripravljajo dobrote za svatbo. Ob strani se dvojica ukvarja z grmado kurjih bedrc, okoli pa so zakurjeni ognji, na katerih so veliki lonci. Pozneje mi eden od kuharjev pove, da v enem lahko pripravijo riž za sedemdeset ljudi. Hrana, ki se streže, in njena raznovrstnost sta glavna pokazatelja statusa družine. Več je glavnih jedi boljši je njihov ekonomski položaj.
Poroka je pomemben del formiranja družbe, tako da se nanjo vsa družina dobro pripravi. Največ priprav je potrebnih za nevesto, ki se sicer ne kaže veliko, vendar je njena obleka vedno sešita po meri. Blago je do potankosti izvezeno in olepšano z našitimi okraski. Roke morajo biti poleg obvezne poslikave s kano obtežene še z več zlatimi prstani in zapestnicami. Moška obleka se, če odštejemo čevlje in pokrivala, ne razlikuje veliko od vsakdanje. Na poroki je vsaj štiristo ljudi, ki prihajajo iz vseh koncev države. Eden iz med svatov mi razloži, da je običajno da na poroko povabiš vse, ki jih poznaš. Običajno ženina in nevesto spremlja cela vas, od koder prihajata. Seveda nas to takoj napeljuje na vprašanje stroškov poroke. Ti se gibljejo od 500 tisoč do milijona rupij, kar znaša ? evrov.
Ženska je vesela, da je lahko doma
Če pogledamo na dogovorjene poroke le kot na poroko dveh družin, vidimo predvsem njeno funkcionalnost: starši poskušajo svoje otroke omožiti s pripadniki istega stanu ali bogatejšimi, kar omogoča ohranjanje družbe. Prvi vidik dogovorjenih porok je gotovo tak. A če primerjamo zaljubljenost po poroki z našim svobodnim sistemom ljubezni, ko se velika večina raje vdaja kot vztraja, ko večina izmed nas raje ohranja svojo »svobodo«, kot pa da poskušamo biti razumevajoči, sprejemati in se obojestransko prilagajati, se pokaže prednost takšnih porok tudi v zahodnem svetu stalnih ločitev. Ker sta mladoporočenca tako rekoč vržena v skupni zakon sta drug do drugega veliko bolj potrpežljiva in manj konfliktna. V nasprotju z zahodom, kjer se dostikrat zdi, da se mnogi poročajo zato, ker tako narekuje okolica, nato pa se za zakon niso pripravljeni truditi. Veliko lažje se nam zdi poiskati odvetnika in sprožiti ločitveni postopek, kot pa poskušati razumeti partnerja.
Pogosto se nam zdi nerazumljivo tudi to, da je žena vedno doma in gospodinji, mož pa odhaja na delo. Na moje veliko presenečenje se tamkajšnjim mladim to zdi povsem primerno tudi danes. Mohamedova sestra Fatima se kljub študiju na univerzi že veseli, da ga bo kmalu končala in se potem poročila. Ker nosi po družini priimek Jafri, ki se mora v družini ohranjati, se bo poročila z enim od bratrancev. Starši ji dajejo prosto izbiro, če pa se ne bo uspela odločiti sama, ji bodo moža izbrali oni. Postala bo gospodinja svojemu možu, ki bo verjetno prav tako iz premožne družine, zato bo imela tudi svoje pomočnice. Najverjetneje bo njena edina naloga le še rojevanje in vzgoja otrok. Za štirimi zidovi hiše bo imela glavno besedo, mož pa bo služil denar za družino. V primeru, da mu ne bo mogla roditi otrok, se bo mož po nasvetu svoje družine verjetno vnovič poročil. Poligamne družine so v današnjem času redkost. Pravilo iz korana pravi, da ima mož toliko žena, kot jih lahko preživlja, a največ štiri. Običajno pa za privoljenje vprašajo tudi prvo ženo, saj je za družino pomembno dobro vzdušje.
Mnoge takšne ideje so in nam bodo ostale nerazumljive, a v Pakistanu ostajajo glavni generator družbe.